Vem, govorili so vam, da niste pridni, da ste slabi, da niste sposobni, da mamica zaradi vas joče, da je očka jezen, ker ne ubogate. In potem so vam govorili, da ne zmorete, da niste sposobni, da si ne upate, da se niti ne potrudite. Da ste krivi zaradi …
Poslušali ste svoje starše kako se kregajo. Kako si očitajo, se žalijo. In kasneje, da ste slab prijatelj, da niste dober ali dobra v ljubezni.
Vse to in še mnogo več ste spravljali vase, v svoje zavedanje, v svojo podzavest, ki je pridno hranila vse česar ste se skozi življenje učili. In naučili. Če ste se na začetku še upirali, se dokazovali, si govorili kako ste v resnici super, pa se je z leti bremen, obsodb, porazov, padcev vaše zavedanje začelo spreminjati.
Sploh ne veste kdaj se je zgodilo.
Ampak, začeli ste verjeti vse o čemer so vam govorili. Začeli ste verjeti, da NISTE, da NIMATE, da NE ZMORETE. In še mnogo več in še mnogo hujše. Z namenom sem se najtežjih besed najtežjih preizkušenj, ki ste doživljali izognila. Kajti, ne želim Vam odpirati rane. Vem kako zelo boleče so te rane.
In vem, da so leta naredila svoje. Začeli ste verjeti. Potem ste bili prepričani. In na koncu ste sprejeli da NISTE VREDNI. In vse to in še mnogo več, še veliko hujšega zdaj nosite v sebi.
Iskali ste ljubezen. Iskali ste da bi bili sprejeti. Najprej ste iskali svojo mamo. Potem ste iskali svojega očeta. Iskali in iskali ste. In našli ste. Osebe, ki so bile zrcalne podobe tistega česar v resnici VI NISTE HOTELI. Našli ste tisto PRED ČEMER STE BEŽALI. Vedno in znova in spet in spet se je zgodba ponavljala.
In spet ste začeli verjeti. Spet ste postali prepričani, da DRUGEGA, česa boljšega itak NISTE VREDNI. In Vaša zgodba se ponavlja. Vedno znova in znova in spet in spet. S časoma ste ostali zagrenjeni, žalostni, osramočeni. Nemočni. Postali ste robot. Opustili ste vse misli o svojem čudovitem življenju.
Opustili ste vse sanje o katerih ste sanjali. Sprejeli ste tisto v kar so vas drugi prepričali, da si zaslužite. Sprejeli ste povprečje. Sprejeli ste premalo. Sprejeli ste NIČ…
